Končno spet skupaj Po več kot dveh mescih čakanja in
pričakovanj smo se v nedeljo, 21. 4. 2013, zvečer zbrali pred šolo in veseli
sprejeli prijatelje z Norveške. Večer smo preživeli doma, da so se gostje
namestili in spočili za nepozaben teden, ki se nam je obetal.
Prvi dan v šoli smo našim
prijateljem pripravili predstavitev Slovenije in Ptuja ter jih seznanili z
okoljem, ki se popolnoma razlikuje od njihovega. Že na samem začetku je bila vsem
izjemno všeč naša pokrajina in kultura, vse skupaj pa so še bolj podoživeli na
vodenju po Ptuju in popoldne ob skupnem druženju pri sošolcu Gregorju. Torkovo
dopoldne smo preživeli v šoli, kjer so se naši gostje, pa tudi mi, naučili
veliko novega o slovenskem vodovju. Prosti čas je bil seveda bolj po našem
okusu - goste smo peljali v naše drugo največje mesto Maribor, kjer smo se zelo
zabavali. Naše Norvežanke so bile najbolj navdušene nad trgovinami z oblačili,
saj so cene pri nas precej nižje, zato so se njihove vrečke kar množile in
množile.
Sredo smo preživeli v slovenski prestolnici,
pred tem pa smo si ogledali Škocjanske jame in se sprehodili po Ljubljanskem
barju. Jame so se vsem zdele izjemne, saj jih na Norveškem ni in večina izmed
njih še nikoli ni videla česa podobnega. V Ljubljani smo prosti čas preživeli v
ogledu mesta in nakupovanju ter uživanju mestnih lepot. Polovica tega izjemnega
tedna je bila že za nami, a nepozabnih trenutkov še zdaleč ni bilo konec. Že v
četrtek smo se odpravili na izlet v Prekmurje, kjer smo si ogledali znameniti
mlin na Muri. Povzpeli smo se tudi do Tromejnika - meje med Slovenijo, Avstrijo
in Madžarsko. Pred prihodom na Ptuj smo se ustavili še na kmečkem turizmu pri sošolki Poloni, kjer so nas pogostili s tipičnimi slovenskimi jedmi - domačim mesom iz tunke in zaseko, suhimi klobasami, domačim kruhom, gibanico in jabolčnim štrudlom.
Petkovo dopoldne smo preživeli v
šoli in se na nek način že začeli poslavljati. V mislih in besedah smo
podoživeli skupni teden in s partnerji v skupinah izdelali kolaže vtisov in
spominov. Nismo želeli razmišljati o
dejstvu, da se naši skupni dnevi iztekajo, na to smo pa popoldan na zaključnem
pikniku tudi popolnoma pozabili. Večer je vsekakor minil prehitro, a smo ga dobro
izkoristili in ustvarili še nekaj nepozabnih spominov.
Prišla je sobota, zaradi česar
smo bili vsi potrti. Ko smo se poslavljali, je vsakomur ušla kakšna solzica ali
dve. Prijateljske vezi, ki so se začele na Norveškem, so se v tem tednu še bolj
poglobile. Na žalost pa je vsega lepega enkrat konec in tudi ta nepozabna
izkušnja se je morala končati. A kdo ve, morda pa se še kdaj srečamo.